Izjeme in omejitve v avtorskem pravu
Avtorsko pravo je režim za spodbujanje ustvarjalnosti, zato ima izreden pomen za ra- zvoj kulture, izobraževanja in dostopnosti do informacij. Te svoje vloge avtorsko pravo ne bi moglo učinkovito opravljati, če ne bi temeljilo na močnem sistemu izključnih pravic, ki pomenijo spodbude oziroma nagrade avtorjem za svoje ustvarjanje.
Čeprav so izključne pravice temelj vseh avtorskopravnih sistemov, celo sistemov, ki najbolj zagovarjajo obsežne izključne pravice, v določenih primerih priznavajo potrebo po omejevanju teh pravic, zato poleg izključnih pravic določajo tudi njihove omejitve in/ali izjeme izključnih pravic.
V avtorskopravnem režimu se z odnosom med izključnimi pravicami in njihovimi omejitvami tradicionalno odraža ravnotežje med nasprotujočimi si interesi: na eni strani so interesi avtorjev in imetnikov pravic za nadzor in izkoriščanje del, na drugi pa interesi družbe za prosti pretok informacij in razširjanje znanja (tako tudi Guibault, Huegenholtz, 2003). Obstoj omejitev utemeljuje več razlogov, katerih cilj je vzdrževanje omejenega ravnotežja. Trampuž ugotavlja:
»Avtorska pravica kot ustavno zajamčena človekova in absolutna pravica ne obstaja sama zase, temveč v družbi z vrsto drugih pravic in interesov. Tu so predvsem druge ustavne pravice pa tudi interesi družbe kot celote, zaradi ka- terih avtorskega monopola ni mogoče zmeraj dosledno uresničiti.« (Trampuž, M., Oman, B., Zupančič, A., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem (1997)
Slovenski zakonodajalec določa omejitve izključnih pravic v 47. do vključno 57. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.
Digitalne tehnologije so prinesle dodatne izzive za občutljivo ravnotežje med izključnimi pravicami in izjemami oziroma omejitvamiteh pravic. Dr. Maja Bogataj Jančič je že v svoji monografaiji Avtorsko pravo v digitalni dobi obravnavala ta vprašanja, ki so osrednji predmet njenega raziskovalnega dela že vrsto let.